MY POKER WAY

Visoki limiti in bungee jumping: moja izkušnja z drznostjo

 

V avgustu sem odigral približno 20k handov. Ker je bil prejšnji mesec zelo uspešen, sem tokrat namenil več pozornosti, časa in energije igri na najvišjem limitu po mojem BR planu, in sicer NL 1K. Predpogoj za to je bila predvsem moja dobra pripravljenost in trenutna stabilnost. Žal pa se mesec rezultatsko ni dobro končal.

Kadar se postavimo v izzivalne okoliščine, lahko pričakujemo, da se bodo povečale možnosti, da iz podzavesti prikuka na plano kakšen neučinkovit avtomatski mehanizem. In tokrat se mi je to nekajkrat zgodilo. Seveda bi lahko krivil slabšo varianco, ampak raje bom povedal primer, kjer sem ozavestil možnost napredka oz. potencial.

Na primer, v enem izmed sessionov sem se znašel v okoliščinah, kjer sem malo dlje časa sedel na neprofitnih mizah. Se pravi, v igri ni bilo dovolj slabih igralcev. Nekaj časa sem celo igral HU (ena na ena) z zelo uspešnim igralcem, ki igra limite 1K+. Seveda so želja, pohlep in precenitev mojih realnih sposobnosti ustvarili iluzijo, da se iz tega še vseeno lahko izvleče kaj dobrega. Objektivno pa to ni bilo v skladu z mojo igralno vizijo in odgovorno strukturo.

Vzrok je tako tičal v shranjenem podzavestnem in telesnem mehanizmu, ki se lahko pojavi v takšnih izzivalnih okoliščinah. Ker sem do te točke že veliko naredil na sebi, sem se skozi večino tega sessiona zavedal, občutil, kaj se dogaja, in na koncu tudi zbral moč, da sem ga pravočasno zaključil ter hkrati ujel primerno uro za zajtrk. Med enourno pavzo pa mi je uspelo zbistriti misli in narediti stabilen plan za naslednji session, v katerega sem kasneje tudi vstopil relativno svež.

Če še malo povzamem to mesečno izkušnjo: ni pretirano uničujoče, če iz nas akutno privre kakšna impulzivnost in zaradi nje sprejmemo kakšno slabo poker odločitev ali potezo. Smo kompleksna bitja, ki imamo emocije ter svoje pretekle izkušnje. Je človeško. Je pa tudi res, da je, če se nam to ponavlja kronično, naša odgovornost, da začnemo raziskovati vzroke, zakaj do tega sploh prihaja, ter nato spreminjati takšno navado oz. reakcije v primernejše. Se pravi je to ponovno lahko material za napredek. 

Se tudi ti kdaj počutiš nemočnega pri kakšnih reakcijah? Ali to tudi ozavestiš ter narediš potem kaj s celotnim tem potencialom?

 

Ta mesec pa nisem skočil samo na visoke limite, ampak tudi iz višine 55 metrov, s Solkanskega mostu. Brez skrbi, bil sem privezan :). Že nekaj časa sem si želel izpeljati ta podvig oz. bungee jumping. Najbolj pa sem užival v celotnem procesu. Tako sem se tudi psihofizično pripravljal na ta skok. Poudarek je bil na tem, kako podzavesti in telesu čimbolj realno prevedem to izkušnjo. Se pravi, veliko možnosti je bilo, da bi moj živčno-hormonski sistem pred skokom in med njim odreagiral tako, kot da je nevarnost ekstremna (smrtna). Seveda pa statistika govori popolnoma v drugo smer – da je zadeva zelo varna. Tako sem se pred tem redno pripravljal z vizualizacijo skoka, se “spoprijateljeval” oz. spoznaval z občutki, ki pri tem nastanejo, pogosto pa sem izvajal tudi stojo in hojo po rokah. Hkrati pa sem si na dan skoka želel ostati čimbolj prisoten v telesu in s celotno izkušnjo. Enostavno me je zanimalo, kako bom kot celota odreagiral v takšni situaciji. Po domače – kaj bo “privrelo” iz mene.

Lahko rečem, da je bila neverjetna izkušnja. Ko sem stal na robu in gledal prelepo Sočo, me je preletelo nekaj strahu. Vendar kaj kmalu po tem, ko sem poletel navzdol, sem poleg nemoči občutil tudi zelo intenzivno svobodo. Enostavno moji možgani v eni točki niso mogli več kontrolirati situacije in tako sem se moral prepustiti vsemu. Bila je res unikatna izkušnja, ki mi je zagotovo odprla še kakšno dimenzijo več v življenju.

3…2…1… Želim vam prijeten bungee v jesen 😉

 

Še nekaj slik iz Solkanskega mostu: